Otroške igrače se razlikujejo glede na spol otroka.

Spol otroka ne vpliva samo na izbiro igre, vendar tudi na to, katere igrače boste izbrali za igro. Prav je, da se preko igre spodbuja tudi spolna identiteta. Nikakor ni smiselno, da se fantka sili, da bi se igral s punčkami ali da bi morala deklica igrati nogomet. Kadar denimo sama izrazi željo, da bi brcala žogo, ji vsekakor ugodimo, a slednje ne pomeni, da bi otroka spodbujali, da je smiselno, da mora brcati žogo in z vrstniki igrati nogomet.

Zanimivo je tudi dejstvo, da strokovnjaki opažajo, da so dečki pri igri veliko bolj agresivni kakor deklice, deklice pa so tiste, ki se hitro vživijo v vlogo gospodinje oziroma pri igri želijo oponašati svoje matere. To se pozna tudi v primeru, da se družina poveča za dodatnega člana, bo prvorojenka zagotovo zelo zelo skrbela za bratca ali sestrico, saj bo prepričana, da mora opravljati naloge, katere opravlja mamica. Pomembno je, da ji dovolimo, da nam pomaga in jo pri tem spodbujamo.

Pri dečkih je prav tako moč opaziti, da se lahko zelo hitro poistovetijo z očetom in jih kaj hitro prične zanimati orodje, radi kaj popravljajo, radi varujejo družino, nikakor pa jim ne dišijo gospodinjska dela, a tudi tukaj se najdejo izjeme. Imamo namreč tudi fantke, ki so zelo pridni v kuhinji in odrastejo v odlične kuharje. Strokovnjaki so mnenja, da se dečki veliko hitreje in lažje povežejo z osebo, katere prej nikoli niso poznali, kakor deklice.

Deklice so bolj sramežljive in nezaupljive, kar se pogosto pozna tudi pri sami igri in izbiri igrače, saj si deklice zelijo igrače, ki so jih že videle pri drugih, dečki pa raje poskusijo kaj novega, neznanega. Otroška igra v veliki meri poteka preko komunikacije, tako je smiselno, da imajo otroci otroške igrače, ki spodbujajo komunikacijo. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da mora otrokov razvoj potekati skozi komunikacijo in da mora biti vsaka igra povezana s komunikacijo. Z otrokom moramo veliko govoriti in ga spodbujati, da tudi sam govori in da se viša nejgova raven jezikovnega komuniciranja. Zelo zanimivo je tudi področje, kako preko igre otroka naučiti sprejemanja medkulturnih razlik.

Dandanes je družba medkulturna kar pomeni, da bivamo tako belci kakor črnci na dokaj majhnem ozemlju, prav tako se ljudje med seboj razlikujemo glede na navade, običaje, vero. Otroka je potrebno naučiti medkulturne strpnosti, kar pomeni, da ne bo nekoga zasmehoval, ki ni enake barve kot on, ki ni enako oblečen ali ne govori enakega jezika. Je pa res, da je mogoče opaziti, da se otroci zelo hitro sporazumejo, tudi če ne govorijo enakega jezika.

Strpnosti lahko otroka učimo skozi družabne igre, skozi like, ki so drugačni in jim razložimo, zakaj so drugačni, zakaj je njihova kultura drugačna, kje ti ljudje živijo in podobno. Strokovnjaki ugotavljajo, da imajo v sodobni družbi veliko vlogo pri igri starši, kar kaže tudi na dejstvo, da se mlade družine pogosto odločajo za enega ali dva otroka, v tradicionalnih družinah pa je nekoliko drugače, saj je veliko otrok in tako igra potema med sorojenci.

S pomočjo igrače se učimo življenja in sprejemanja okolice.